Mentor: Patrik Vidic

Naš projekt smo začeli lani in se že na prvem srečanju strinjali, da ne izdelamo klasičnega gokarta ampak bolj univerzalno vozilo, primerno za utrjene in neutrjene poti. Porabili smo skoraj celo leto za načrtovanje in izdelavo šasije. Pomembno je bilo namreč, da je ta čim bolj toga, dovolj velika za voznika in vso opremo.ter čim lažja.

Zaradi preprostejše izdelave smo se odločili da naredimo trikolesnik, namesto bolj konvencionalnega štirikolesnega vozila. Ker smo vedeli, da bodo baterije in pogonski sklop dokaj težki smo zgodaj ovrgli idejo o togem vzmetenju in se namesto tega odločili za polno vzmetenje. Zaradi trikolesne narave vozila je bilo izdelati zadnje vzmetenje zelo preprosto, uporabili smo namreč zadnji del okvirja iz poškodovanega Tomosa 14M. Prednje vzmetenje pa je bilo dolgo v načrtovanju, saj smo se trudili čim bolj olajšati izdelavo a ohraniti kar se da dobro lego na vozišču. Na koncu smo se odločili za preverjeno tehniko dvojnih A rok.

Zaradi poenostavljenja izdelave smo uporabili dosti delov za mopede, kot že omenjeni okvir in zadnje vzmetenje, kot tudi kolesa, zavore… Razlog za to je namreč, da se ne učimo preveč hkrati, saj je bila večina udeležencev precej domača z mopedi. Zaradi lažje izdelave smo se kasneje odločili, da za začetek uporabimo bencinski motor, saj imamo s tem dosti več izkušenj in nam predstavlja dobro podlago za nadaljno delo, ko pa bo vozilo izdelano ga nameravamo predelati na električni pogon kakor je bilo mišljeno že v začetku in tudi sedaj delamo tako, da razmišljamo o prihodnji integraciji električnega pogona.

Mentor: Darjo Uršič

Projekt baterijski hranilnik se naslanja spremembe na področju zaračunavnja omrežnin električne energije, ki bo stopil v veljavo 1.1.2024. Te spremembe bodo pomenile dražje cene elektrike za vse, ki elektriko uporabljajo ob časih, ko je elektrodistribucijski sistem bolj obremenjen. S temi ukrepi želi država vzpodbuditi državljane, da si znižajo vrednost na položnici z pametno potrošnjo. Temu je mogoče zadostiti s pametnim upravljanjem časa aktivnosti večjih potrošnikov, kot so na primer toplotne črpalke ali električna vozila. Problem je mogoče rešiti tudi na drugačen način, brez spreminjanja našega vsakdana z uporabo velikih baterij, ki dopolnjujejo odvzem energije iz omrežja. Te baterije pokrivajo naše konične porabe ob višjih cenah energije ter se polnijo ko je ta cenejša. Sistem, ki smo ga zgradili ima kapaciteto 14 kWh z nazovno izhodno močjo 3.5kW in omogoča dopolnitev z sončno elektrarno. Taka sončna elektrarna viške pretaka v baterijo zato je njena izgradnja možna brez dovoljenj ali čakalnih dob. Projekt smo dvignili z odprtjem podjetja ENEDAR d.o.o. s čimer se trudimo rešitev razširiti, za stabilnejšo oskrbo z energijo vseh nas.
Garaža je ekipi nudila idealno okolje za manjše teste ter predstavitev start up podjetja ter ravoja ideje in prototipa.
Zgodba se prične z baterijskim paketom, ki sestoji iz individualnih baterijskih celic in kontrolne elektronike. Baterijske celice so sorodne tem, ki jih poznamo iz telefonov, le da so prilagojene za daljšo življenjsko dobo. Zaradi njihove slabše gostote kapacitete veljajo za eno varnejših alternativ in ne vsebujejo okolju nevarnih snovi.
V kovinski “škatli” pa niso le baterijski paketi. V celoto jih povezuje elektronika za varovanje. Vgrajen računalnik zagotavlja optimalno stanje baterije ter preprečuje morebitne poškodbe.
Več zaokroženih baterijskih paketov lahko vežemo skupaj. To omogoča poljubno kapaciteto lokalnega zalogovnika.
Sistem, ki povezuje baterijo, sončne celice in omrežje ima preprosto nalogo, napajati poljubno breme. Če je mogoče vzamemo energijo iz sončnih panelov, v obratnem primeru pa primanjkljaj dopolni baterija.
Trenutno sistem preizkušamo ter izdelujemo spletno platformo za njegovo brezskrbno upravljanje.

Mentor: Jan Likar

Tekom delavnice smo se spoznali z nekaterimi računalniškimi protokoli, ki poganjajo svetovni splet. Naučili smo se programirati v programskem jeziku Python in pričeli z razvojem enostavne spletne aplikacije, ki nam je služila kot realističen primer “pravega” projekta. Ker delo z podatkovnimi bazami predstavlja vsakdan mnogih programerjev, smo se naučili tudi osnov jezika SQL in s pomočjo SQLite postavili sistem za prijavo v aplikacijo z uporabo uporabniškega imena in gesla. Ob tem smo se pogovarjali o dobrih inženirskih praksah in si na praktičnih primerih pogledali najpogostejše varnostne pomanjkljivosti spletnih aplikacij.

Mentorji: Mitja Stepančič, Ana Štrukelj in Anže Žibrik

Zasnovani go-kart je enostaven, brez vzmetenja, namenjen vožnji po utrjenih poteh. Karoserija je sestavljena iz privarjenih 40x40x2 železnih profilov, ki so jih učenci sami privarili v željeno obliko. Zadnjo gred, ki zajema zavorno ploščo, zavorne čeljusti in zobnik so učenci pridobili iz druge roke zato so kose razstavili, očistili rje, pregledali vijačne spoje ter sestavili nazaj. Lastno ročno so učenci pritrdili dva ležaja te gredi na karoserijo. Sledila je natančnejša zasnova vpetja 200cc motorja, koles in platišč ter načrtovanje in izdelava sklopa za krmiljenje.

Učenci niso ustvarjali le v Garaži, temveč so tudi doma snovali nadaljnje korake ter izboljšave go-karta. Tako je nastal logotip, ki so ga načrtovali izven srečanj, izdelali pa v Garaži s pomočjo 3D tiskalnika. Po prvih testnih vožnjah v spomladanskem času, je skupina nadaljevala z izboljšavami in nadgradnjami.

Učenci so izrazili željo predvsem po praktičnem delu; šraufanju in sestavljanju. Zato so bila srečanja oblikovana tako, da so v čim večji meri spoznali in uporabili različna ročna in električna orodja, s katerimi so se tekom programa dobro znašli.

Mentor: Timotej Lemut

Skupina računalniških nadobudnežev si je za cilj pretekle sezone izbrala izdelavo »first-person view« 3D avanturistične arkadne igrice. Ta poleg hitrega načina igranja, pri katerem so od igralca zahtevani dobri refleksi in hitra odzivnost, z občasnimi ugankami in sobami pobega vsebuje tudi počasnejše elemente igranja.

Zgodbo je skupina zasnovala na podlagi sanj. Igra se začne, ko gre protagonist spat, v sanjah pa ugotovi, da se iz svojih sanj ne more zbuditi. Kot edina možnost se izkaže, da lahko gre le še enkrat spat. Tako se zbudi v novih sanjah, kjer na koncu nivoja lahko spet le zaspi. Tako se igralec premika v globlje in globlje nivoje sanj, ki so vedno bolj podobni nočni mori, grozljivi in nadrealistični. V devetem nivoju sanj se uganka končno razreši, igralec pa se lahko zbudi in tako konča igro.

Dodatna posebnost igre je, da lahko igralec med nivoji prehaja samostojno, vseeno pa so ti zasnovani tako, da ga vodijo po določeni poti, ki ji igralec lahko sledi. Če jo prehiteva lahko igrico prej konča, a je potem vse skupaj seveda tudi težje.

Igrica je izdelana v okolju Unity, grafika pa s pomočjo programa Blender. Učenci so med projektom spoznali okolje Unity, osnove programiranja, ki smo jih potem dokaj hitro aplicirali v razvijanje naše igrice (skripte smo pisali v programskem jeziku C#) in 3D oblikovanje v programu Blender.

Mentor: Darjo Uršič

Skupina učencev si je zadala izdelavo avtonomnega traktorja. Težnja skupine je bila po univerzalni platformi, ki se lahko orientira v prostoru, brezžično komunicira, izvaja avtonomne manevre in polni preko sončnih celic. V pretekli sezoni nam je uspelo uresničiti KAJ

Drugi del delavnice je posvečen uporabi vozila za namene avtomatizacije in reševanja vsakodnevnih problemov v podeželskem okolju.

Mentor: Patrik Vidic

Skupina je želela izdelati vozilo, ki bo kar se le da univerzalno. Skupina si je v pretekli sezoni zastavila veliko ciljev, zato se izdelava nadaljuje tudi v drugi sezoni. Cilj električnega go-karta je, da bo vozen tako na utrjenih kot makadamskih površinah.

Go-kart je konstruiran kot pravi avtomobil, s šasijo in karoserijo ter neodvisno vzmetenimi kolesi za boljšo lego in zadnjim pogonom. Šasijo so učenci izdelali iz jeklenih profilov. Karoserija je še v načrtovalni fazi in bo izdelana iz steklenih vlaken z okvirjem iz tanke vezane plošče, ki bo poskrbela za večjo trdnost.

Iz praktičnega vidika so učenci namesto štirikolesnega vozila izdelali trikolesnik, saj so se na ta način izognili potencialnim težavam z diferencialom. Hkrati so zmanjšali maso, oprijem in stabilnost sta ostala skoraj nespremenjena, ker je samostojno kolo montirano zadaj, preko vpetja iz mopeda Tomos 14M.

Navdih za prednje vzmetenje je skupina dobila pri legendarnem ‘Spačku’ (avtomobil Citroen 2CV) in sicer sestavili so ga iz dveh neodvisnih nihajnih rok.

Da bo vozilo primerno za vožnjo na različnih podlagah se je skupina odločila, da uporabi kolesa iz mopedov, prednja od Tomos Avtomatik in zadnje kolo od APN6. To omogoča tudi preprostejšo integracijo zavornega mehanizma v kolo samo in zmanjša kompleksnost. Cilj skupine je napraviti regenerativno zaviranje z motorjem, da bo vsako zaviranje polnilo baterije.