»Izdelovanje miniaturnih košev za listje me spomni na mladost, mojega nonota in kmečka opravila« (Albert Fakin, Komen). 

Pomemben izdelek, kjer so mojstri uporabili veščine pletenja iz bek (posebne vrste vrbe, ki raste na Mediteranu), je bil koš za listje. V Vipavski dolini so ga predvsem uporabljali na Gori, Planini in krajih spodnje Vipavske doline. Predvsem tam, kjer so bili slabi kmetijski pogoji in so bili kmetje primorani uporabiti različne naravne danosti za hrano in steljo živine. Večinoma so jih rabili za prevoz listja od gozdov do domačije. Bili so različnih velikosti (obsegov). Napolnjene z listjem so jih na domačijo pripeljali na vozu, imenovanem lujtrance. Postavili so jih enega za drugim, začenši z največjim do najmanjšega. Na enem vozu je bilo lahko največ dvanajst košev. Pri zelo revnejših družinah pa so jih ženske nosile na glavi, pri čemer so si pomagale s svitkom. Doma so jih na ramenih znosili na štalo. Potrebne so bile posebne spretnosti, da so listje praviloma naložili v koš. Koši so bili na kmetiji obešeni na zunanji zid hleva. Različne velikosti so omogočile, da so jih spravili enega v drugega.

Postopek izdelovanja  košev ni bil zahteven. Iz sveže leske, jesovine, bresta ali gabra so najprej naredili dva enaka obroča.  Les so morali nabrati v mesecu septembru, ob stari luni, da ni postal črviv. Takoj so oblikovali kroge in jih nekaj časa pustili v večji posodi, da se je les posušil v upognjeni obliki. Nato so obroča povezali s pletenimi paličicami, narejenimi iz bek. Podobne, daljše pletene paličice so uporabili za dno koša. Praviloma je koš sestavljalo 16 paličic. V sredini koša je bil manjši obroček, včasih narejen iz drenovega lesa, kasneje kovinski, ki je paličice držal skupaj. Beke, tj. vrbe so tudi uporabljali za povezovanje trt. Porezali so jih jeseni, ko je odpadlo listje in jih shranili v hladnem prostoru. Pred uporabo so jih nekaj časa namočili, da so se lažje upogibale.

Miniaturni koši za listje med tradicijo, nostalgijo in novo uporabnostjo

Albert Fakin s Krasa se je pletenja miniaturnih košev lotil zaradi nostalgije na preteklost, spomina na njegovega nonota, ki mu je pletenje prinašalo dodaten zaslužen denar na kmetiji. Čeprav so njegovi koši miniaturni, jih vseeno obesi na zid pred garažo. »Da bodo moji vnuki vedeli, kaj se je kakšen krat delalo«, poudari. Zaveda se, da sedaj mladih stara znanja ne zanimajo, kot tudi njega niso. »S starostjo pa postane vse drugače«, se v pogovoru nasmeji, »saj se začneš bolje zavedati svojih korenin«. Zato bi rad znanje pletenja prenesel na mlajše in jih s tem spodbudil k ohranjanju dediščine. Pri tem še pojasni, da ponekod miniaturne koše uporabljajo kot košaro za kruh, suho sadje ali kekse. Pri tem se ohranja tehnika pletenja in funkcija predmeta (nošenje), medtem ko se velikost izdelka prilagodi sodobnemu načinu življenja. Težava je le, da zaradi klimatskih sprememb vrbe ob vinogradih umirajo, vezenje trt z naravnim materialom pa je nadomestila plastika.

»Obdelava kamna mi sedaj zelo veliko pomeni. To je prvo moje veselje do dela« (Danilo Rovan, Vrhpolje)

Kamnoseško rokodelstvo ima v Sloveniji bogato dediščino, saj je veljal kamen za temeljno gradivo. Kamen pod rokami veščega kamnoseka dobiva svojevrstne oblike, pomene in osebne zgodbe. Sodobna obdelava kamna se je res tehnološko razvila, vendar vsak kamnosek svoj izdelek začne in konča s kladivom in špico ter ročnim klesanjem umetniških motivov in unikatnih predmetov.

Obdelava kamna obstaja od prazgodovine, od kadar je človeštvo v kamneni dobi začelo uporabljati svoj um in svoje roke. Iz kamna so si naredili prve pripomočke za vsakdanjo delo – nož in kladivo. Kasneje si je človek iz kamna ustvarjal prva orodja in bivališča. Iz kamna so nastale tudi velike stvaritve človeštva: piramide, kitajski zid, gradovi, templji, palače, cerkve, mostovi. Ta material je bil uporabljen za gradnjo številnih spomenikov in okrasnih predmetov in celih mest v številnih kulturah.

Na Slovenskem velik razvoj kamnoseške rokodelske dejavnosti beležimo med 17. in 19. stoletjem, ko so v naše kraje prihajali kakovostni rokodelci iz Furlanije in Benečije. Uporabljali so najrazličnejše vrste kamna, ki je bil na voljo na posameznih območjih Slovenije. Kamnoseški poklic je bil v razcvetu vse do druge sv. vojne, kasneje je znanje počasi začelo upadati. Danes kamnoseštvo vnovič pridobiva na pomenu, na Vipavskem pa beležimo več ljubiteljskih skupin in šol, kjer upokojenci ali generacije srednjih let v kamen puščajo svoje odtise, ustvarjalnost, znanje in pogum.

Spretnosti obdelave kamna zahtevajo vztrajnost, potrpežljivost in natančnost. Kako to doseči? 

Vodja kiparske in kamnoseške šole iz vasi Vrhpolje, Danilo Rovan, je veselje do kamna kazal že kot majhen otrok, star 8 let. V zadnjem letu nižje gimnazije je že izdelal prvi prstan. »Sem našel en kamen, ki je že imel luknjo. In potem sem pilil z navadno pilo, ni bilo kot sedaj. Ko sem končal, mi ga je učiteljica vzela«, pove z nasmeškom. Težke razmere v družini so zahtevale, da ni šel za vajenca v kamnoseško delavnico, temveč se je čim prej zaposlil. Tako je nekaj časa delal v Tovarni pohištva Lipa, po odsluženem vojaškem roku in opravljenih raznovrstnih tečajih, pa se je zaposlil kot šofer avtobusa. Vendar veselje do kamna ga ni zapustilo, izrazil ga je lahko šele v penziji. Na spodbudo prijateljev v Vrhpolju vodi kiparske in kamnoseške delavnice, kjer svoje znanje deli ostalim navdušencem. Z vztrajnostjo, pogumom in drznostjo je končno dosegel, da počne rokodelsko dejavnost, ki ga je v življenju vedno zanimala. Pri tem še poudari, da ne uči  kamnosekov, temveč bolj kiparje, umetnike. Kamnosek je po njegovih besedah tisti, ki dela spomenike. »Mi delamo bolj umetniško, drobne stvari«.  Doma imam kiparsko šolo že 18 let, na svoji kmetiji pa razstavni prostor z več kot 2000 izdelki, ki krasijo vrt, hram in kraj druženja. Pri tem še poudari, da obdelava kamna »ne gre hitro«, saj zahteva vztrajnost, natančnost in notranji mir.  In prav to so glavne vrline, ki nam jih v tem hitrem tempu življenja najbolj primanjkuje.

Umetniško oblikovanje lesa z rezilom. Ustvarjanje skled, žlic, pohištva in drugih izdelkov. Čas za meditacijo, umiritev in spoznavanje lepot naravnih materialov. Čas za vrednote in rokodelsko dediščino.  

Rezbarstvo je umetniško ali obrtno oblikovanje predvsem lesa z rezilom. Spada med starejše ročne spretnosti obdelave lesa, ki naj bi se razvilo že v prazgodovini, saj se je vsaka kultura ali civilizacija srečala z lesom in njegovim obdelovanjem.

Na Slovenskem je ta umetnostna obrt poznana od poznega srednjega veka naprej. Izdelava rezljanih delov pohištva in druge notranje opreme, zlasti rezljanih plastik, oltarjev, okvirov, svečnikov, skrinj itn., je dosegla vrhunec v 17. stoletju z »zlatimi oltarji«.  Od 18. stoletja so svoja dela krasili tudi drugi lesni obrtniki, v 18. in 19. stol. so ob delavnicah za cerkveno, grajsko in meščansko opremo rezbarili številni samouki, povečini imenovani ljudski umetniki.

Pri rezbarjenju se uporablja vse vrste lesa, kot so oreh, sadna drevesa, najredkeje smreka. Najbolj primeren je tisti les, ki ima enakomerno porazdeljene letnice. Glavna orodja pa so dleta in nožki. Danes z rezbarjenjem lahko izdelamo spominke, pohištva, simbolne figure, maske, javna znamenja. V preteklosti je bilo rezbarstvo zelo spoštovano, vendar je z industrializacijo in modernizacijo izgubilo na vrednosti. Še vedno ima pomembno vlogo v restavratorstvu in ljudski umetnosti.

Matjaž Lučovnik – izdelovalec lesenih desk za sneg in rezbar

»Dediščina je to, kar so vedno počeli naši predniki. Znanj, ki so se nabirala skozi generacije. Škoda je, da se to znanje izgubi v eni generaciji. (Matjaž Lučovnik, Izdelovalec lesenih desk za sneg in rezbar)«

Matjaž Lučovnik se z rezbarstvom ukvarja v prostem času. Izdeluje sklede, žlice in lesene deske za sneg. Tako kot mnogi starejši mizarji, ki so večinoma les obdelovali v zimskih dnevih, ko ni bilo dela na kmetiji, se tudi Matjaž v delavnico odpravi pozimi, ko ima čas.  Nad lesom se je začel navduševati v mladostniških letih, ko je skupaj s prijatelji urejal skate parke. »Ni bilo infrastrukture in mladi so morali vse narediti sami«, izpostavi mladostno kreativnost. Takrat je začel spoznavati in občudovati les, z rezbarjenjem pa se je začel ukvarjati kasneje. Pri izdelavi lesenih desk za bordanje mu je ostalo ogromno lesenih ostankov in iz tega je začel ustvarjati še druge izdelke. Nikoli se ne loti izdelka z nekim planom, temveč vidi kos in iz njega nekaj ustvari. Čudi ga, da se stara znanja tako hitro pozabljajo, da lesena žlica še vedno simbolizira nekaj starega, grdega. Po drugi strani pa se zave, da za tradicijo nimamo časa. Vendar on si rad vzamem čas za stvari, ki niso samo služba. »Da nekaj naredim iz veselja oziroma gušta«, kot poudari. To mu predstavlja obliko meditacije.

Na vprašanje, kako bi mlade prepričali o pomenu starih znanj, pa je odgovoril: »Dokler je glavna vrednota stanje na tekočem računu, bomo težko dopovedali otroku, zakaj ohranjati stara znanja. Dokler bo najbolj uspešen človek tisti, ki ima največ denarja, in ne tisti, ki je nekaj ustvaril s svojimi rokami ali iz glave, bo to težko. Vrednoto je treba videti«.

»Saj ni pomembno, da imaš doma toliko čipk, temveč da vedno nekaj novega narediš, ustvarjaš in imaš nov izziv« (Majda Ambrožič, MOST Univerza za tretje življenjsko obdobje Ajdovščina). 

Prepletanje niti s posebno tehniko klekljanja in ustvarjanje čipk ni pomembno le za krašenje cerkvenega in tekstilnega tekstila, oblačil ali kot modni dodatek, temveč predstavlja pomembno terapevtsko funkcijo. Nosilkam ročnih del v veliko zadoščenje in veselje predstavlja že to, da nekomu podelijo svoj ročni izdelek, da so ustvarjalne, imajo vedno nove izzive. Hkrati jih zvok klekljev, lesenih paličic za klekljanje, pomirja.        

Klekljanje je veščina izdelovanja klekljanih čipk s križanjem, sukanjem, pretikanjem oziroma prepletanjem niti, ki tečejo od klekljev z navitim sukancem do vzorca, pripetega na blazino. Za izdelavo so potrebni kleklji, blazina v pleteni košarici ali lesenem podstavku (t.i. bula), papirnati vzorec, sukanec, bucike, kvačka, škarjice in strojček za navijanje sukanca na kleklje. Čipke izdelujejo iz lanenih in bombažnih niti, naravne svile, volne, umetnih vlaken in kovinskih niti navitih na kleklje.

Na Vipavskem so prvo klekljarsko šolo ustanovili leta 1885 na Otlici. Njen ustanovitelj je bil  Osrednji čipkarski tečaj z Dunaja. Zaradi zaposlovanja žensk in strojne izdelave čipk je začel interes za klekljanje v 60. letih 20. stoletja upadati, vendar ob koncu 20. stoletja se je klekljanje spet močno razširilo kot prostočasna dejavnost in redkeje kot vir zaslužka. V Sloveniji deluje več kot 100 klekljarskih društev, sekcij in skupin. Veščina klekljanja idrijske in slovenske čipke je od leta 2000 vključena v osnovnošolski kurikulum kot izbirni predmet in interesna dejavnost.

ZAKAJ KLJEKLJATI?

»Svet brez dediščine ne bi obstajal več. Zdi se mi zelo lepo, da nekomu pokažem moje znanje. Daš nekaj svojega in si ponosen na znanje, ki ga imaš« (Majda Ambrožič, MOST Univerza za tretje življenjsko obdobje Ajdovščina).

Članice skupine za kljekljanje, ki deluje na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ajdovščina pravijo, da jim klekljanje predstavlja sprostitev in nove izzive. Poudarjajo, da je za klekljanje potrebno veselje za ročna dela in čas. Veščine se hitro naučiš, čeprav je morda na začetku nekoliko težko. Vendar, ko se osvoji osnovna znanja, nadaljnjo učenje hitro steče. Članicam ni pomembno, koliko čipk naredijo, saj hitro vse razdelijo in oddajo, kar jim prinaša posebno zadovoljstvo. Že med časom klekljanja čipke, mislijo na osebo, ki ji bodo čipko podelile. Nove izzive jim ne predstavljajo le nove oblike čipk, temveč tudi uporaba novih materialov, kot je žička, in novi izdelki, kot so nakit. Največ pa jim pomeni to, da se ob delu sprostijo, v družbi pa pozabijo na vsakodnevne stvari in starostne zdravstvene težave. 

Leta 2018 je bilo znanje klekljanje čipk na Slovenskem vpisano na UNESCOv reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Vpis je pomembno priznanje za vse organizacije in posameznike, ki se s klekljanjem strokovno ukvarjajo in tistim, ki omogočajo, da lahko klekljanje ostaja živa dediščina. Je tudi priznanje tisočim anonimnim klekljaricam, ki so veščino klekljanja ohranjale živo tekom stoletij zaradi potrebe po preživetju ali zaradi ljubezni do čipke.

Lepoto, strukturo lesa dobimo z njegovo obdelavo. Strojno ali ročno.

Na Slovenskem je suhorobarstvo že zelo stara domača obrt. Vključuje ročno in v novejšem času tudi strojno izdelovanje in prodajo lesenih gospodinjskih pripomočkov, hišnih dodatkov, orodja in igrač. Obsega naslednje panoge: obodarstvo, podnarstvo, posodarstvo, žličarstvo in kuhalničarstvo, ročno mizarstvo, orodjarstvo, strugarstvo, pletarstvo, zobotrebčarstvo, rešetarstvo in spominkarstvo. Za vsako panogo je značilna uporaba določene vrste lesa, orodij in postopkov izdelave. Poleg lesa bukve, smreke, drena, leske, javorja, lipe in vrbe, ki so bili v uporabi v preteklosti, suhorobarji uporabljajo tudi lesove sadnega drevja. Les morajo posekati v pravem letnem času, ga pravilno razrezati, posušiti, razcepiti in skladiščiti. Nekatere suhorobarske delavnice, ki se ukvarjajo s strugarstvom, ročnim mizarstvom, žličarstvom, zobotrebčarstvom in delno orodjarstvom, pri delu uporabljajo tudi različne stroje.

Med samostojna dejavnost znotraj suhorobarskih dejavnosti se je razvilo strugarstvo. Prve stružnice so bile na ročni ali nožni pogon, suhorobarji pa so izdelovali razne stružene predmete, kot so bile lesene sklede, krožniki, deli kolovratov itd. Struženje lesa se razlikuje od ostalih načinov obdelave lesa v tem, da se pri stružnici obdelovanec vrti, medtem ko orodje miruje.  Danes strugarstvo predstavlja samostojno oblikovalsko in tehnološko področje, izdelki veljajo za sintezo tehnološkega znanja, povezano s strugarstvom, oplemenitega s poznavanjem zakonitosti lesa, ter strokovnega obvladovanja oblikovanja. 

Zakaj na stroju stružiti les?

»Po toliko letih ko delam z lesom, mi pomeni že surovino. Ni več tisti les, ki bi mi dišal, ki bi bil do njega čustveno navezan. Ko delam z lesom, želim od njega dobiti lepoto. To dobiš, ko ga obdelaš«. (Anton Kompara, mizarski tehnik, Lokavec) 

Mizar Anton Kompara nadaljuje družinsko tradicijo. Z mizarsko obrtjo se je ukvarjal že njegov oče. Na stružnici je izdeloval ročaje za delavsko orodje. Ko se je Anton odločal za poklicno pot ni natančno vedel »kaj bi«. Hote ali nehote je stopil v čevlje mizarja. Žal mu ni, saj je človek, ki se rad loti vsakega izziva. Pri tem poudarja, da struženje lesa zahteva veselje. Ni vsakdo primeren za to delo, saj moraš imeti občutek za ročne spretnosti. Včasih naredi tudi sklede, vendar bolj »za dušo«, saj mu zmanjkuje časa. Anton je očetovo obrt spremenil v mizarsko industrijo, ki pa zahteva večjo umetnost kot izdelavo majhnih lesenih izdelkov. Naj vprašanje, kaj mu pomeni nadaljevanje tradicije svojega očeta pa poudari: »Ja, tradicija, vendar ne za ceno tega, da delaš nekaj, kar ti ni v veselje«. Podpira možnost, da se na domu nadaljuje mizarska obrt ali industrija, vendar bo otrokom pustil prosto pot, da se odločijo za svoj željeni poklic.

S kvačkanjem urimo natančnost, vztrajnost, rešujemo zdravstvene težave. Koristno zapolnimo svoj prosti čas, hkrati pa ustvarimo lasten izdelek, na katerega moramo biti izredno ponosni.  

Kvačkanje je postopek, s katerim lahko prejo ali nit in en sam kavelj poljubne velikosti uporabimo za izdelavo tkanin, čipk, oblačil in igrač. Kvačkanje se lahko uporablja tudi za izdelavo klobukov, torb in nakita. Tehnika kvačkanja je starejša in precej razširjena po svetu (na Kitajskem, v Turčiji, Afriki, obeh Amerikah, Evropi), ni pa vedno imela videza čipke. Osnovna tehnika je relativno enostavna, saj se nizanje zank iz ene »neskončne« niti izvaja z eno samo iglo s kljukico (kvačko) in z eno samo zanko na igli naenkrat. 

ZAKAJ KVAČKATI?

Članice iz MOSTA, Univerze za tretje življenjsko obdobje so nam zaupale …

»… zaradi veselja do ročnih del in družbe. V skupini smo lepo povezane« in najdejo čas, da svoje znanje delijo, ga nadgrajujejo in skupaj napredujejo. Nekatere so se kvačkanja naučile že kot 12 letne deklice, ko so imele v šoli enkrat na teden ročna dela. Druge so h kvačkanju pritegnile sorodnice. Na Univerzi se je skupina oblikovala okoli leta 2002, sprva jo je vodila Pavla Zemljič, potem  je mentorstvo prevzela Jožica Stopar. Pred tem so se učile same, prek revij. S kvačkanjem rešujejo osamljenost in druge zdravstvene težave. »Meni je pomembno kvačkanje zato, da nekaj lahko naredim, ustvarjam, izdelek podarim za darilo« izpostavi članica. Najbolj ga cenijo ljudje, ki imajo spoštljiv odnos do ročnega dela, zato pazijo, komu bodo podelile svoje izdelke kot so prtički, metuljčki, rožice, sadje, šale, klobučke, košarice idr. »Včasih so punce delale svojo balo za poroko in so s tem urile ročna dela, danes pa je drugače«, pojamrajo članice. Vendar niso črnoglede, saj vidijo, da tudi mlajše generacije cenijo kvačkane izdelke. Hkrati kvačkane obleke, krila, torbe in nakit postajajo moderni izdelki. Zato je pomembno, da stara znanja ohranjamo in iščemo priložnosti, kako jih prilagoditi sodobni uporabi.